S Srednjega Vrha ob potoku Jerman poteka eden od številnih pristopov na Trupejevo poldne. Ta pot mi ni najbolj všeč, ker poteka po grapi, ljubše so mi one, po katerih sem hitro na grebenu, potem pa ob širnih razgledih potujem na vrh, naj si bo od vzhoda ali zahoda. Ampak pozimi pač ne morem biti izbirčna, še več, danes je bilo zjutraj v Gozd Martuljku - 8 stopinj in za trenutek sem pomislila, ali je to to, kar hočem. Ker sem tudi po naravi zelo načelna, seveda pomislekov glede izbranega cilja ni bilo, zlasti še, ker sem včeraj dobila neposredno zagotovilo, da je tura izvedljiva brez zimske opreme, kar pomeni nekoliko lažji nahrbtnik.
Nekaj minut od izhodišča smerna tabla nazorno nakaže kje se zapusti asfaltirana cesta in kolovoz me v nekaj naslednjih minutah pripelje do struge potoka Jerman. Ko grem mimo table vedno naznanim, da je čas dveh ur za 960 višinskih metrov za povprečnega hodca prekratek, danes pa zamrmram, da če mi uspe v treh urah bom kar zadovoljna ...
Ob potoku postane še hladneje, njegovo žuborenje me spremlja zdaj na levi, zdaj na desni. Razmišljam, kako prijazno je ob njem v poletni vročini, kako so stoletja pred planinci po poti ob njem hodili domačini, pastirji, drvarji, lovci, tihotapci, vojaki, graničarji. V njegovi vodi so se umili ali ohladili, se odžejali in se osvežili, celo v zarjavele cevi so jo speljali in ostanki so še vedno tu. Številne brvi so zgradili čezenj, poleg edinega jezu so tu mnogi balvani, ki so pred bog ve koliko stoletji našli svoj spokoj v njegovi strugi, drevesa, ki so omagala od starosti pa ležijo prevrnjena čez njegovo vodno pot. Sneg škriplje pod nogami in hitro stopam, da me ne zazebe, a vseeno ne morem mimo umetnin, ki so jih ustvarili voda, mraz in sneg, prav kakor tudi ne mimo preprostih zgradb, ki so nekoč služile kot svisli, hlevi ali borno zatočišče človeku v stiski. Le redko se ozrem in bolj kot vidim vem, da se za mojim hrbtom med golimi vejami dreves in med temnozelenimi smrekami občasno zasvetijo zasneženi vrhovi Martuljkove skupine. Nikoli vsi, ker sem v grapi, vsak posebej in vsakega takoj prepoznam, čeprav se niti v celoti ne pokaže. Gizdavega Špika na desni ni moč zamenjati, kakor tudi ne številnih stolpov Široke peči. Poleg nje vitka Kukova špica na levi in sestrici Ponci na desni, ki se pokažeta zdaj posamič, zdaj skupaj.
Višje gori se dolina razširi, šum potoka se izgubi, kolovoz preide v stezo, snežna odeja se zdebeli, gaz postane globlja in ožja, občasno jo prekrižajo sledi divjadi. Tik pred sedelcem med Trupejevim poldnem in Pečmi doseže kratko strmino in se vsa preorana požene na sedlo, od tam pa še poldrugih sto metrov na vrh Trupejevega poldne.
Razgledi z vrha mi danes niso bili namenjeni. Sonce je sijalo le na avstrijsko srebrnino tam daleč na obzorju, nad italijanskimi velikani je bilo moč uzreti nekaj malega jasnine, megla se je dvigala iz Trente proti Bavškemu Grintavcu, Jalovec in Mangrt sta bila kljub oblakom mogočna, na jugu pa že omenjena Martuljkova skupina, katere severni obraz v tem času itak ni nikoli osončen.
Na vrhu je pihalo in tako je bil občutek mraza še večji, zato se ne zadržujem dolgo. Sestopim nekoliko nižje v zavetrje, kjer si z vročim čajem pogrejem premrle prste in se odžejam. Nekoliko se odpočijem, odločim, da tudi za navzdol ne potrebujem derez in se previdno spustim do sedelca od koder se po poti pristopa vrnem na izhodišče. Misli mi med hojo navzdol odtavajo v poletne mesece, ko so dnevi dolgi, vreme prijazno, trave zelene in cvetoče, drevesa svetlo zelena, nebo modro in gore prijazne. Še malo in zopet bo tako.
