Krog nad Preddvorom

Ko sem pred kakšnima dvema mesecema z Javorovega vrha pogledovala proti zasneženi Cjanovci, sem pomislila, da bi jo bilo zopet enkrat lepo obiskati z nasprotne strani, s planine Dolga njiva. Glede na obetajočo vremensko napoved sem se odločila za nedeljo, čeravno sem imela pomisleke, ker sem turo zastavila krožno in je zato povratek potekal mimo Doma na Kališču. Res je bilo precej obiskovalcev po vrhovih vzhodno od Storžiča in tudi na njegovem vrhu, pričakovano tudi pri domu in mi je bilo malček žal, da se z Malega Grintavca nisem spustila nazaj in sestopila čez planino Dolgo njivo.

Naj se vrnem na jutranji začetek v Mačah. Pot poznam in ko se po prve pol ure hoje postavi precej pokonci, ne popusti kar lep čas. Veselim se prihoda na grebenček, saj tik pod njim strmina poneha in potka postane prav lagodna vse do zadnjega križišča, ko zavije levo in ko se zopet ustrmi. Pot je bila mokra od nočnih padavin, megle so se spuščale in dvigovale in ko pustim potok za seboj, slišim res samo še jutranje petje ptic in svoje korake. Nič se ne ustavljam, vem da ta gozdna uvertura traja skoraj do hiške na Dolgi njivi. Se pa gozd v tem letnem času na celotni poti spreminja; spodaj prevladuje svetlo zelena barva komaj rojenih listkov na bukvah in temnozelene vitke in visoke smreke so kot okras tej mladosti. Višje je mladega zelenja vse manj, ker je manj bukovja in ker še ni zazelenelo, tod bi bilo moč uzreti nebo, če ne bi bilo megle. V nadaljevanju bukovje premine, smreke postanejo nižje, nekako okorne, kot bi bile od neprijaznega življenja na gozdni meji utrujene, za družbo pa dobijo ruševje s kakšnim še golim macesnom vmes. Podobo tik pod hiško že ozaljša kakšen sončni žarek. Pri hiški vedno rada posedim, tudi pozimi, ker prija počitek po skoraj tisoč višincih in tudi pogledi proti ciljem in dolini se odprejo ..., kadar se. Tokrat se je občasno odprlo proti zahodu, proti vzhodu in mojemu cilju ter nad Gorenjsko pa so megle vztrajale.

Časa sem imela dovolj, zato sklenem nekoliko dlje posedeti in počakati kdo bo zmagal v tekmi med soncem, meglo in vetrom. Slednjemu je uspelo razpihati meglo, boj med njim in soncem pa se je ponavljal tekom celega dne in ko so mu na pomoč priskočili še oblaki je bila mešanica popolna, ampak za izvedbo zamišljene ture ne usodna. Nočni poprh snega je skopnel že do Cjanovce, nadaljevanje proti Srednjemu vrhu in čez Mali Grintavec ter povratek mimo Doma na Kališču pa sta minila v sproščenem pohajkovanju in razgledih, ki so bili vse od mrčastih do onih izjemnih in poleg občasnih močnih sunkov vetra meni ni bilo pogodu le še preveč ljudi na poti od Kališča navzdol. Sem vzela v zakup za krožno turo, bila čisto strpna in razumela, da so si številni ljudje po dolgi pavzi na praznično nedeljo zaželeli v kraljestvo Storžiča. In prav smo imeli vsi, za sebe pa lahko trdim, da sem neskončno uživala, domov sem se peljala z zahvalo goram za še eno čudovito doživetje.

Na greben

Le nekaj ur je bila stara novica, da smem na pot izven svoje občine. Peljem se iz Ljubljane proti Jesenicam, počasneje kot običajno, in ja, po desnem voznem pasu avtoceste. Najvišji vrhovi KSA so še odeti v belo, njihovi južni podložniki ne več in naprej proti zahodu le s Stola, čigar vrh zakriva ogromen oblak, pada nekaj sneženih jezikov. Storžič in njegovi sosedje so kopni in že se veselim, da kmalu pridejo na vrsto ... Danes peljem dalje; zahodno od Stola je nekaj malega snega opaziti samo še na Kepi, vmes zeleno v različnih odtenkih. Komaj se med potjo naužijem  še pogledov na čisto zimske Julijce, že na svoji desni za seboj pustim tudi Golico, pa pred seboj uzrem greben kamor sem danes namenjena; od Babe do Kleka sem imela v mislih. Nebo je bilo modro, po radiu slišim, da se bo od zahoda zjasnilo, popoldan ponovno pooblačilo. "Torej se je že zjasnilo," se kar sama s seboj pogovarjam, " ko se bo pa ponovno pooblačilo, bom pa jaz že nazaj." Račun brez krčmarja se je izkazalo kasneje, ampak mi novorojenega veselja, ko sem po predolgi karanteni lahko zapustila Ljubljano, ni pokvarilo. Razmišljam ali narcise v Plavškem rovtu že cvetijo, v Rogarjevem rovtu, kamor sem namenjena, verjetno še ne, gori so vedno kakšen teden kasneje. Prav nestrpno čakam pri semaforju na Jesenicah, da zavijem v smeri Planine pod Golico in potem nadaljujem proti omenjenima krajema ... Pobočja, tam kjer se razprostirajo narcisne poljane, so bila pobeljena, z bujnim zelenjem gozda obrobljena in s cvetočim sadnim drevjem posajena. Na spodnji strani med travniki zorane njive, nikjer nobene duše, ena sama spokojnost in tišina sta lebdeli nad Plavškim rovtom, ko sem zapeljala skozi vas, potem, ko sem sklenila, da se bom ustavila ob povratku.

Princeske v Rogarjevem rovtu so me razveselile tem bolj, ker jih še nisem pričakovala. Čeravno so zacvetele šele v enem delu rovta, so me spravile na kolena, še preden sem se preobula v gojzarje.

Pot iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na glavni karavanški greben spada med moje priljubljene. Iz več razlogov; premagati je treba le okrog 600 višincev in že si pri sv. Izidorju na Hruškem vrhu, od tod pa proti zahodu do Dovške Babe ali proti vzhodu čez Klek na Golico ali še dlje, pohajanje po grebenu je pa že samo po sebi uživaško. Pot od Hruščanske planine naprej do grebena ni markirana in tako še nikoli nisem nikogar srečala, zlasti spomladi pa je tudi vsa rožnata. Ko pripelje iz gozda ponudi razglede na Julijce in na Zgornjesavsko  dolino. Danes se je pokazala še ena prednost; kadar zelo in mrzlo piha, je turo moč zelo skrajšati, sem šla namreč le do Rožce in hitro nazaj v dolino, ker je bilo kljub drugačni napovedi oblačno in prav nič prijazno.

Takole se mi je pokazal greben od Hruškega vrha do Golice pol ure potem, ko sem pofotkala prve narcise in bilo je toplo za kratke rokave. V naslednji uri nisem kaj dosti gledala v nebo, je bilo po tleh zelo barvito, novo življenje je spodrivalo ono prejšnje, a oboje se je pohodniku še ponujalo na ogled.

Sem bila kar malce presenečena, ko sem na sedelcu med Črničjim vrhom in Hruškim vrhom, kjer se sicer ponudi lep pogled na bogatijo nad Mojstrano, namesto vrhov zagledala nakopičene oblake. Nad Dovško Babo je modrino zamenjala sivina, nad dolino, ki se je veličastno razprostirala za mojim hrbtom, so oblaki ugasnili sončevo svetlobo.

S sedla do vrha sledi nekaj strmih trav, med njimi in rušjem tudi posamične zaplate bodočih narcis in cvetočih žafranov tam, kjer so jim divji prašiči prizanesli. Tik pod vrhom so živali ob iskanju hrane travnik dobesedno spremenile v njivo. Ob mojem prihodu na vrh so se tudi že omenjeni oblaki združili z onimi, ki so že zjutraj vztrajali nad Stolovo skupino. Krog je bil sklenjen, veter je bil vse močnejši in preden mi je uspelo nase navleči vse, kar je bilo v nahrbtniku, tudi rokavice in kapo, me je pošteno zazeblo.

Spričo razmer so se obeti o dooolgem posedanju na klopci in omiljenih pogledih na vse štiri strani neba kar nekam potuhnili. Tudi do pohajanja po grebenu, ki je v lepem vremenu nadvse uživaško, me je minilo in sklenem sestopiti proti vzhodu do sedla Rožca in mimo Mokotove hiške nazaj čez Hruščansko planino na izhodišče. Na delu poti po grebenu ne poteka le državna meja, temveč se tod stikata pomlad, ki pripleza sem gor z juga in mrzla zima, ki se zadržuje na severni strani. Sneg, ki ga  veter zvrtinči v zamete, kopni počasi, a vztrajno in po pašnikih proti Koprivnjaku ga je še kar nekaj.

Tale današnji potep ni postregel s kakšnimi presežki; ni bil ne dolg, ne visok, ne nov, še razgleden ne, v nobenem pogledu nenavaden, niti naporen, za nameček še skrajšan ..., pa vendar presunljivo osrečujoč. Ko se po dolgem času odsotnosti iz sveta, ki ti je ljub, ponovno vrneš vanj in občutiš ono veselje in radost, katerih se v dolini ne da občutiti, si čisto preprosto srečen. K popolnemu dnevu so prispevale še cvetoče princeske v Plavškem rovtu. Da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč, si močno želim.